Prostovoljno gasilsko društvo Serdica

 

Ogenj in voda dobro služita, a slabo gospodarita.

 

Prav zaradi potrebe obrambe pred ognjem se ljudje pričnejo organizirati in ustanavljati „požarno-brambna društva“ kakor so se v prejšnjem stoletju imenovala gasilska društva.

 

Ta misel se je porodila tudi prebivalcem na območju sedanjih vasi Ocinje in Serdica, ki so se zaradi lažje in boljše zagotovitve obrambe pred ognjem povezali in drugimi nesrečami leta 1900 ustanovili takšno društvo za območje Ocinje – Serdica z okolico.

 

Tako so ti napredni posamezniki na ustanovnem občnem zboru v četrtek, 22. februarja 1900 ustanovili društvo ter v statutu društva podrobno zapisali pogoje za ustanovitev, cilje delovanja in sprejem članstva. Za vodilne može društva sta bila takrat izvoljena kot predsednik Kollert Lajos (Koller Alojz) in za funkcijo poveljnika Bücsek Mihaly (Buček Mihael). Še istega leta v mesecu novembru je takratno Kraljevo ministrstvo za notranje zadeve Madžarske, društvo vpisalo v svojo evidenco pod zaporedno številko 28. Cilje društva so že takrat jasno opredelili. Hitro, strokovno posredovanje ob požarih in drugih nesrečah, nudenje organizirane pomoči na območju Ocinje –Serdica z okolico, izjemoma tudi za oddaljene vasi, vse to so že takrat naši predniki zapisali v statut društva. Te zapisane cilje iz statuta pa so lahko dosegli le strogo disciplinirani člani, polni teoretičnega znanja, ki so ga z vajami, usposabljanji in seveda tudi dejanskimi posredovanji na intervencijah potrdili tudi v praksi. Društvo se je hkrati zavezalo skrbi za nabavo potrebne gasilske opreme.

 

Pogovorni jezik znotraj društva je bila načeloma nemščina(sedež društva v nemško govorečem delu Serdice), z višjimi organi, oziroma s tretjimi osebami in člani upravnega odbora pa se je komuniciralo v madžarskem jeziku. Da je bila politična in državna oblast v Serdici takrat Madžarska, je glavni dokaz ta, da smo izvod izvirnega statuta našli v arhivu Železne županije v Sombotelu.

 

V naslednjih letih je društvo delovalo po svojih najboljših močeh. Prihajalo je tudi do številnih sprememb v delovanju društva, kar nakazuje tudi nekaj poznejših najdb, kajti to so bili negotovi časi, polni odrekanj. Na delovanje našega in tudi vseh takratnih gasilskih društev pa je gotovo v veliki meri vplivala tudi 1. svetovna vojna.

 

Tako naslednje pisne vire zasledimo spet v letu leta 1927, točneje 17. januarja iz zapisnik občnega zbora. Tako je v tistem času društvo kot predsednik vodil Unger Mihael, funkcijo poveljnika pa je opravljal Janez Jauk. Na občnem zboru so takrat bili prisotni še: Alojz Bertalanič, Aleksander Celec, Ivan Frühvirt, Štefan Forjan, Alojz Gaber, Franc Gaber, Rudolf Gaber, Friderik Horvat, Janez Jauk, Alojz Kampl, Karel Lang, Franc Skledar, Karel Skledar, Alojz Turza, Franc Furza in Mihael Unger.

 

Iz zapisov je razvidno, da je bilo društvo v tistem času zelo aktivno. Istega leta je s pomočjo občine nabavilo štirikolesno ročno brizgalno znamke Franz Walser izdelano v Budimpešti, ki je dajala 250 l/min vode pretoka in 45 m tlačnih cevi. Za shrambo tega orodja so zgradili tudi orodišče v bližini fartekovega valjčnega mlina, ki je imelo en prostor za shranjevanje opreme.

 

Na požariščih so se serdiški gasilci povsod dobro izkazali. Svojo požrtvovalnost in usposobljenost pa so posebej pokazali v letu 1932 pri požaru gospodarskega objekta v Nuskovi, ko so rešili močno poškodovanega gospodarja Janeza Halba, ter istega leta, prav tako ob požaru gospodarskega objekta v Sotini, lastnika veleposestnika Bokana. Po sprejemu zakona o gasilstvu v kraljevini Jugoslaviji, se je leta 1933 društvo formalno preimenovalo v gasilsko četo.

 

Leta 1934 se je društvo včlanilo v murskosoboško gasilsko župo. Tistega leta so gasilci vsepovsod morali izvesti prisego novemu kralju Petru II. Prisego takratnemu kralju kraljevine Jugoslavije so v društvu opravili 20. novembra. Četa je takrat štela 27 rednih članov, kar je za takratne razmere bilo veliko. Kar nekaj članov je leto pozneje uspešno opravilo dodatne izpite in izobraževanja. Uspešna posredovanja in visok nivo usposobljenosti, je našim gasilcem prinesel sloves daleč naokoli.

 

V vodstvu dalj časa ni prišlo do sprememb. Spremembe zasledimo konec leta 1939, ko poveljstvo prevzame Alojz Gaber, njegov namestnik pa postane Franc Čurman. Leta 1942 se četi priključijo tudi "vojni gasilci", ki so bili določeni s strani načelnika političnega okraja. Njihova naloga je bila zapolniti mesta aktivnih gasilcev, ki bi eventualno ob vpoklicu odšli v vojsko. Med okupacijo tretjega rajha, je četa bila razdeljena v odnosu na državno mejo Nemčije in Madžarske, ki je potekala po potoku Ledava (leva stran potoka Madžarska, desna stran s serdiškim bregom pa Nemška)

 

Naloge gasilstva so v nemškem področju vasi, ki je bilo preoblikovano kot gasilsko društvo člani opravljali z vsem orodjem, ki so ga na dan razmejitve posedovali. Članstvo v madžarskem predelu vasi pa je bilo po odredbi notarja Seyweerth Jozsefa iz Sv. Jurija vključeno v gasilsko četo Sotina. V takih razmerah je bilo društvo močno okrnjeno, vendar so kljub temu člani na nemški strani društva v letu 1943 nabavili motorno brizgalno Breuer z vso pripadajočo opremo in še nekaj druge osebne in skupne zaščitne opreme.

 

Po končani drugi svetovni vojni se je članstvo spet povezalo v eno četo, katere poveljstvo je prevzel Mihael Unger, ki je za to funkcijo bil imenovan s strani Krajevnega narodnega odbora Sotina. Kot ena izmed njegovih prvih nalog je bila da ponovno formira četo in pregleda ter uredi opremo. Z izidom zakona o gasilstvu v takratni Federativni ljudski republiki Jugoslaviji iz leta 1948 se četa preimenuje v gasilsko društvo.

 

Takrat so bili politično pestri časi in tako so v letu 1950, po odločbi poverjeništva za notranje zadeve okraja Murska Sobota naše društvo združili z sosednjim iz Sotine. To seveda v takratnih časih ni najbolje delovalo in so to združitev v letu 1952 spet razveljavili.

 

V naslednjih letih je funkcijo poveljnika prevzel Ludvik Skledar. Spet eden izmed novih vodilnih je dal društvu zagon in posledično so se v letu 1966 odločili za odkup stanovanjske zgradbe Viktorja Grabarja ter jo preuredili v gasilski dom. Zgradba je z leti dobivala lepo podobo sodobnega gasilskega doma.

 

Eden izmed mejnikov v društvu je bilo spet v letu 1973, ko so razvili takrat nov društveni prapor. Na praporu je na eni strani videti standardni napis pripadnosti društvu z letnicami, na drugi pa dva gasilca med gašenjem požara s takratnimi simboli državne ureditve.

 

Leta 1975 je bilo za društvo zelo pomembno, saj so takratni člani nabavili prvo motorno vozilo. To je bilo rabljeno ameriško vojaško vozilo DOGDE 6x6, ki so ga sami preuredili v orodno vozilo s pripadajočo opremo in dogradili črpalko Turboinštitut gnano preko odgona vozila. Vozilo je bilo zelo funkcionalno, vendar pa je bila njegova uporaba in vzdrževanje zelo drago. Že sama nabava goriva za tako vozilo je predstavljala velik strošek za društvo.

 

Leta 1980 je poveljevanje našim gasilcev prevzel Linhard Franc. Spet z novim članom na čelu in zagnanostjo so tako v letu 1985 kupili novo vozilo TAM 80 T5, prejšnjega DODGEa pa oddali v uporabo vaščanu. Še istega leta je sledila posodobitev pri prenosnih motornih črpalkah. Zgoraj omenjeno črpalko Breuer so zamenjali z novo črpalko Vatrosprem (Rosenbauer) s specifikacijami 800l/min pri tlaku 8 barov. Zraven so kupili še pripadajočo opremo za celotni trodelni napad.

Naslednje leto je spet sledil nov mejnik, tokrat na področju aktiviranja enote. Kupili so električno sireno in jo namestili na stolp gasilskega doma. Sirena še dandanes opravlja svoje poslanstvo, sicer večinoma samo ob preverjanjih ob prvih sobotah v mesecu ali pa ob večjih naravnih nesrečah.

 

Leta 1989 je vodenje društva prevzel Horvat Karel (dolgoletni predsednik NK Serdica) za eno leto. V začetku leta 1990 na rednem občnem zboru pa je vodenje društva predal Benko Marjanu.

  

Z novim vodstvom so strmeli k nenehnemu napredku, tako se je po letu 1990 porodila ideja o avtocisterni. Seveda je bilo najprej potrebno dograditi potrebno garažo. Ker pa v takratni situaciji ni bilo zadostnih finančnih sredstev za avtocisterno se je garaža preuredila v gostinski lokal. Kot prvi najemnik lokala (Pivnica Gol) je bil Branko Košar iz Murske Sobote do septembra 2014, od takrat naprej pa je najemnik lokala (Gasilko Bar) Petina Gyergjek iz Serdice.

 

Leto 1996 je bila ena izmed večjih prelomnic v društvu. Navezali so se stiki z danes pobratenim gasilskim društvom Zgornja Kungota iz občine Slovenske Gorice, dve večji skupini članov sta opravljali nadaljevalni tečaj za gasilca (čin gasilec), trije člani so opravili tečaj za vodjo enote (čin nižji gasilski častnik), naslednje leto pa še ti isti trije, tečaj za vodjo enot (čin gasilski častnik). Tako je društvo prvič v svoji zgodovini leta 1996 dobilo častniški kader. S tem izobraženim kadrom so prišle tudi ideje in realizacija na področju opreme. Tako so kot eno izmed prvih društev v naši gasilski zvezi kupili dva nova izolirna dihalna aparat, dve novi zaščitni obleki Bristol z vso ostalo osebno zaščitno opremo. Pokazatelj nenehnega posodabljanja opreme je bila tudi nabava nove visokotlačne črpalke Müller za gašenje začetnih in gozdnih požarov v letu 1998.

 

Istega leta se je porodila ideja o organizaciji gasilskega tekmovanja. Vsako tekmovanje ima svoje zanimivosti, tako jih ima tudi naše tekmovanje za pokal Serdiškega Brega . Člani društva so tistega leta prvič organizirali tekmovanje za pokal Serdiškega Brega na samem vrhu le tega, kjer med vajo trodelnega napada strojnik ne vidi napadalnih skupin napadalcev in vodarjev, saj sta ti dve zasedli svojo pozicijo na drugi strani hriba. Majhno tekmovanje zadnjo soboto v mesecu juniju je preraslo v enega izmed starejših in najzanimivejših v Prekmurju ter tako postalo tradicionalno.

 

Poleg delujoče članske tekmovalne enote, je v letu 2000 začela po zelo dolgem času spet delovati ekipa članic. Trdo delo obeh ekip se je obrestovalo. Članska ekipa je tako bila na večini tekmovanj v samem vrhu. S časom pa so prihajali vrhunski rezultati tudi s strani tekmovalne enote članic. Tako so na državnih tekmovanjih zasedle naslednja mesta. Leta 2002 v Moravskih Toplicah 4. mesto, 2004 v Kočevju 5. mesto in 12. mesto v Ravnah na Koroškem leta 2008.

 

Zelo velik mejnik v našem društvu pa predstavlja leto 2002. Poleg zgoraj omenjenega 4. mesta tekmovalne enote članic na državnem tekmovanju, se je začela gradnja novega gasilskega doma. Na občnem zboru v začetku leta se je sprejel sklep o rušenju starega in gradnji novega gasilskega doma. Tako se je v mesecu maju stari gasilski dom porušil. Domači mojstri s člani vred, neglede na to ali je bil ponedeljek, petek, sobota in tudi kdaj nedelja, so neumorno izvajali dela na objektu. S takimi delovnimi akcijami so gasilski dom proti koncu leta 2002 tudi že spravili pod streho in uredili večjo sejno sobo v prvem nadstropju. Tako je naš gasilski dom z nekaj manj kot 400 kvadratnim metri prostorov eden izmed večjih v občini Rogašovci.

 

V letu 2003 se je našim gasilcem končno uresničila želja po še enem vozilu, avtocisterni. Pobrateno gasilsko društvo Zg. Kungota nam je podarilo avtocisterno TAM 125 T10. Avtocisterna je imela rezervoar s 5000l vode, ob bokih kasete za cevi in armature in preko odgona gnano črpalko Turboinštitut. S to pridobitvijo so šoferje začeli s prevozi pitne vode gospodinjstvom, kajti tisti čas so bila zelo sušna obdobja. Avtocisterna in šoferji so opravljali prevoze pitne vode in pomoč na intervencijah vse do leta 2008, ko pa je zob časa ter naši gorički hribi avtocisterno uničilo.

Leta so tekla in tako se je v letu 2004 pokazala potreba po novem vozilu, kajti TAM 80 T5 je dotrajal. Tako se je v letu 2005, natančneje v mesec juliju prevzelo novo vozilo Renault Master Combi 120 dCi. Za gasilske namene je bilo predelano v manjše gasilsko vozilo za prevoz moštva (GVM -1) s posadko 1+8. Takoj naslednje leto pa se je kupil še rabljen priklopnik s pritrdišči za opremo trodelnega napada, ki pa je dandanes predelan v prikolico za posredovanje ob poplavah.

 

Vseskozi je društvo nabavljalo razno tehnično opremo, osebno in skupno zaščitno opremo ter obleklo svoje člane v potrebne uniforme. Vedno smo strmeli in strmimo, da imajo naši člani tisto kar potrebujejo. Vse od leta 2002 smo imeli gasilski dom pod streho in se je sproti počasi znotraj urejal, a vedno večja je bila želja, da se ga dokončno uredi. Točno deset let po začetku gradnje, torej v letu 2012 se je porajala ideja o prijav na evropski razpisa za dokončanje notranjosti. Tako se je z uspešno prijavo na evropski razpis preko občine Rogašovci začel spet velik projekt. Urejati so se začeli vsi notranji prostori , naredilo se je centralno ogrevanje na biomaso in prebarvala se je fasada objekta. Gasilski dom se je tako uredil in v mesecu avgustu leta 2014 s tehničnim prevzemom pridobil uporabno dovoljenje. Svečana otvoritev je sledila v soboto, 18.4.2015 z veliko veselico z ansamblom Modrijani. Vse to bi zelo težko dosegli brez dobrega sodelovanja z občino Rogašovci, zato se res iskreno zahvaljujemo.

 

V našem društvu se vedno nekaj dogaja. Za veliko zanimanje o naši zgodovini pa je poskrbela najdba v letu 2015 v farni cerkvi pri Svetem Juriju, kjer je bil najden prapor na katerem na eni strani najdemo sliko svetnika, na drugi strani, ki pa je rdeče barve, pa prvi društveni prapor iz leta 1933 z napisom v latinščini: »Societas benev.(olent) vigil ignis. 1908 Serdica in okolica 1933!« (latinski prevod napisa: Dobrohotnemu društvu budnih gasilcev Serdica in oklica 1908 - 1933) Napis razkriva, da je bilo naše gasilsko društvo po tem takem pristojno tudi za okoliške kraje, ki v začetku 20. stoletja še niso imeli vzpostavljene gasilske brambe. Seveda pa nam je to odkritje in letnica 1908 dala namig, da je mogoče naše društvo starejše od prej znane letnice ustanovitve 1927. Tako so se začela raziskovalna dela, iskanje po muzejih, obiski po različnih uradih in prevajalcih, ker je bilo vse gradivo v madžarskem jeziku. Trud se je obrestoval, kajti nekje v sredini leta smo v arhivu Železne županije v Sombotelu našli izvod izvirnega statuta našega društva, potrjenega s strani takratnega Kraljevega ministrstva za notranje zadeve Madžarske in vpisanega v register društev pod zaporedno številko 23. Prevode in dokazila smo posredovali na GZS h komisiji za zgodovino požarnega varstva in gasilstva ter kulturne dejavnosti, ki je potrdila našo pravo letnico ustanovitve in predlagala upravnemu odboru GZS, da nam letnico vpišejo v sistem Vulkan. Zaključili smo eno veliko poglavje tega projekta pri katerem nam je bil v veliko pomoč pokojni častni predsednik Gasilske zveze Slovenije Ernest Eöry. Velika zahvala gre tudi farni cerkvi župnije Sv. Jurij v Prekmurju in takratnemu župnijskemu upravitelju, ki nam je zaupal hranjenje tega našega prvega prapora. Zavedali pa smo se, da nas čaka še drugo veliko poglavje tega projekta, to je sama izvedba slavja ob 120 letnici gasilstva v Serdici.

 

Po izkušnji kako je posedovati avtocisterno smo si te izkušnje vedno potihoma še želeli. Možnost, da bi spet v garaži in na terenu imeli avtocisterno za posredovanje na intervencija ter prevozih vode, se je pokazala na občnem zboru pobratenega društva Zg. Kungota v spomladanskih mesecih 2016 leta. Ponudili so nam odkup avtocisterne TAM 190 T15 (16/60) s 6000 litri vode. Možnost nabave je bila v domačem društvu zelo dobro premišljena in sprejel se je sklep, da avtocisterno odkupimo. Sledile so nabiralne akcije pa vaseh občine, dogovor o sofinanciranju s strani občine Rogašovci in druge nabiralne akcije. Slavnostni prihod vozila je bil v soboto, 30.7.2016. Sledila so vzdrževalna dela in lepotni popravki in seveda slavnostni prevzem, ki se je zgodil 24.6.2017. Obenem je bila ob prevzemu avtocisterne uradno podpisana tudi listina o pobratenju med društvoma.

 

Ob raznih prireditvah gasilci nosimo naš simbol pripadnosti, gasilski prapor. Vedno smo opazovali vse te lepe prapore, ob misli, kako lepo bi bilo imeti še nov prapor. Upravni odbor društva z nadzornim vred, je tako na zadnji seji v letu 2017 sprejel sklep, da bomo prapor res zamenjali. Pridobili smo različne ponudbe izdelovalcev praporov in na podlagi dognanj, da sta bila oba prejšnja izdelana pri podjetju Ercigoj iz Ljubljane, sprejeli odločitev, da izdelajo tudi novega. Po vseh dogovorih s podjetjem je bilo v začetku meseca aprila 2018 vse tako daleč, da je bil prapor pripravljen za prevzem na sedežu podjetja. Svečani prevzem prapora smo izvedli 23.6.2018, kjer je za glavnega praporščaka bil imenovan Lapoša Anton. Po prevzemu je že 20. zapored potekalo tradicionalno tekmovanje za pokal Serdiškega Brega.

 

Čeprav je v društvu skozi desetletja prihajalo do nesoglasij in občasnih zastojev je le-to skrbelo za svoj razvoj svojega kadra in tehnike ter pridobivanju novega članstva. S tem so povezani naši predniki in sedanji člani. Med njimi pa gre izpostaviti vodilne kot so bili predsedniki Kollert Lajos, Karel Lang, Franc Buček, Anton Nemec, Karel Horvat in Marjan Benko, ki vodi društvo sedaj, ter poveljniki Bücsek Mihaly, Ludvik Skledar, Mihael Kuzmič, Frčko Milan, Franc Linhard, Silvo Rogač in sedanji poveljnik Tomaž Benko.

 

S svojo požrtvovalnostjo in humanostjo pomagati sočloveku v stiski, dokazujemo, da znamo in zmoremo negovati vsa načela naših prednikov ter jih uspešno predajati tudi našim mladim rodovom.

 

Z gasilskim pozdravom, NA POMOČ!